Vaša košarica je prazna.

Nakupovanje

Količina: 0

Skupaj: 0,00

0

Vulkanizem

Vulkanizem

Animacija prikazuje različne vrste vulkanskih izbruhov.

Geografija

Keywords

vulkan, magma mehanizem, vulkanski izbruh, ognjeniki, vulkanizem, magma, post-vulkanska aktivnost, magma komoro, tektonike plošč,, Potres, lava, Nastanek gora, Vezuv, narava, geografija, tektonska plošča, Zemeljska skorja, nesreča

Povezani dodatki

Scenes

Vulkani in tektonika plošč

  • Afriška plošča
  • Evrazijska plošča
  • Arabska plošča
  • Indijska plošča
  • Severnoameriška plošča
  • Južnoameriška plošča
  • Tihooceanska plošča
  • Karibska plošča
  • Plošča Kokos
  • Plošča Nazca
  • Antarktična plošča
  • Avstralska plošča
  • Filipinska plošča

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Najbolj znani vulkanski izbruhi

  • Mauna Kea
  • Mauna Loa
  • Novarupta
  • Sveta Helena
  • Santa Maria
  • Cotopaxi
  • Pelée
  • La Soufriere
  • Vezuv
  • Stromboli
  • Etna
  • Kolumbo
  • Piton de la Fournaise
  • Bandai
  • Pinatubo
  • Krakatau
  • Tambora
  • Tarawera

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Eksplozivni izbruh

  • oblak vulkanskega pepela - Oblak, ki se pri eksplozivnem izbruhu dvigne v zrak.
  • krater - Ognjeniško žrelo, skozi katerega izhajajo magma, plini in kosi kamnin na površje.
  • piroklastični tok - Zmes vročih plinov in trdnih delcev, ki se ob eksplozivnem izbruhu zaradi težnosti zelo hitro pomika po pobočju vulkana navzdol.

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Izlivni izbruh

  • krater - Ognjeniško žrelo, skozi katerega izhajajo magma, plini in kosi kamnin na površje.
  • lavni tok - Tok tekoče lave, ki se izliva iz vulkanskega žrela in teče po površju.

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Mešani izbruh

  • dimnik - Navpičen kanal, skozi katerega prodirajo na površje magma, različni plini in para.
  • krater - Ognjeniško žrelo, skozi katerega izhajajo magma, plini in kosi kamnin na površje.
  • lavni tok - Tok tekoče lave, ki se izliva iz vulkanskega žrela in teče po površju.

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Postvulkanska aktivnost

  • fumarola - Odprtina na površju, skozi katero izhajajo para, plini in različne kisline.
  • gejzir - Vroč vrelec, ki v presledkih brizga v zrak vodo in paro.
  • solfatara - Odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini in vodna para.
  • mofeta - Odprtina na površju, skozi katero izhaja ogljikov dioksid.
  • blatni vulkan - Blatna kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Animacija

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Narration

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Povezani dodatki

Oblike rečnega reliefa

Reke imajo pomembno vlogo pri oblikovanju Zemljinega površja; povzročajo erozijo ter...

Krajevni vetrovi

Glavni vrsti krajevnih vetrov so obalni in pobočni vetrovi.

Kras (srednja raven)

Na krasu nastanejo značilni površinski in podzemeljski kraški pojavi.

Kako nastane prst?

Ta lekcija prikazuje nastanek prsti, njene sestavine in zaščito.

Tektonske ali litosferske plošče

Tektonske plošče se stikajo na tri glavne načine.

Gregorijanski koledar

Gregorijanski koledar so izdelali pred približno 500 leti na osnovi julijanskega. Je najbolj...

Zemljevid morskega dna

Na morskem dnu so lepo razvidne meje med tektonskimi ploščami.

Apnenec

Apnenec je sedimentna kamnina z visoko vsebnostjo kalcijevega karbonata.

Added to your cart.