Vaša košarica je prazna.

Nakupovanje

Količina: 0

Skupaj: 0,00

0

Sonce

Sonce

Premer Sonca je 109-krat večji od premera Zemlje. Večino Sončeve mase sestavlja vodik.

Geografija

Keywords

Sonce, Zgradba Sonca, Osončje, Mlečna cesta, Vodik, helij, Združenje, solar flare, Sončeva pega, Fotosfera, kromosfera, krona, sončni veter, granulacija, sončna prominence, sonda prostor, astronomija, atomska fizika, fizika delcev, geografija, fizika

Povezani dodatki

Scenes

Rimska cesta

Sonce je osrednja zvezda Osončja in je od središča Rimske ceste oddaljeno 25–28.000 svetlobnih let. Trenutno je na polovici svoje življenjske dobe, ki traja približno 12 milijard let. Ko mu bo zmanjkalo goriva (vodika), se bo napihnilo v rdečo orjakinjo. Zemlja je od Sonca oddaljena približno 150 milijonov km (ena astronomska enota). Svetloba prepotuje to razdaljo v 8,3 minute.

Sončev premer je 109-krat večji od Zemljinega. Skoraj tri četrtine Sonca sestavlja vodik, ki se z jedrskim zlivanjem v sredici pretvarja v helij, pri čemer se sprošča energija. Tlak znotraj Sonca je tako velik, kot če bi 150 milijonov ton pritiskalo na 1 cm².

Ker je vsa snov na Soncu v obliki plazme, se na različnih vzporednikih vrti z različno hitrostjo: na ekvatorju potrebuje za en obrat 25, v bližini polov pa 32 dni. Magnetne silnice se zato zvijajo, kar povzroči Sončeve pege in protuberance. Sončeva atmosfera postopoma prehaja v snov medplanetarnega prostora. Sestavlja jo več plasti (fotosfera, kromosfera in korona).

Sonce obkroži središče Rimske ceste v 225–250 milijonih let s hitrostjo 220 km/s.

Definicije pojmov

Zvezda: ogromna vroča sijoča plinasta krogla, ki jo drži skupaj gravitacija. Seva velike količine energije, ki nastaja z zlivanjem atomskih jeder v sredici. Temperatura na površju znaša več 1000 ºC. Atmosfera je sestavljena večinoma iz vodika. Snov je razdeljena v sferične plasti.

Astronomska enota: dolžinska enota, ki se uporablja v astronomiji in je enaka povprečni razdalji med Zemljo in Soncem oziroma polovici glavne osi Zemljinega tira (149.600.000 km).

Sončev blišč (izbruh): kratkotrajno nenadno povečanje svetlobe fotosfere in kromosfere Sonca, običajno v bližini Sončevih peg. Traja 1045 minut in se dnevno pojavi 9–10-krat.

Sončeva protuberanca: lok segretega plina, ki bruhne s površja Sonca. Lahko je skoraj tako velika kot premer samega Sonca. Sestavljajo jo električno nabiti delci, ki tečejo vzdolž magnetnih silnic.

Sončev veter: tok nabitih delcev, ki prihajajo iz korone Sonca. Večinoma je sestavljen iz elektronov in protonov.

Sončeva pega: začasno območje na Sončevi površini, kjer je magnetno polje veliko močnejše kot v okolici. Premer pege lahko doseže 200.000 km. Traja od nekaj ur do več mesecev.

Polarni sij: začasni svetlobni sijaj v zgornjih delih ozračja na območju severnega in južnega tečaja. Nastane, ko nabiti delci pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam vzbujajo atome kisika in dušika. Njegova pogostnost je povezana z dejavnostjo Sonca, ki jo odražajo Sončeve pege.

Sonce

  • kromosfera
  • granulacija
  • Sončeva pega
  • protuberanca
  • Sončev blišč
  • korona

Prerez

  • kromosfera
  • konvekcijsko območje
  • 2 milijona K
  • sevalno območje
  • sredica 14,5 milijona K
  • fotosfera 6000 K
  • korona

Podatki:

– Premer: 1.392.000 km (109 Zemelj)
– Masa: 1,989 × 10³⁰ kg (333.000 Zemelj)
– Povprečna gostota: 1,4 g/cm³
– Temperatura površja: 5780 K
– Vrtilni čas: 25,4 dneva
– Izsev: 3,85 × 10²⁶ W (6300 W/cm²)

Jedrsko zlivanje

Animacija

  • kromosfera
  • konvekcijsko območje
  • sevalno območje
  • sredica 14,5 milijona K
  • fotosfera 6000 K

Osončje

Slike

  • Sončeva pega
  • Sončeva pega
  • Sončev blišč
  • Sončev blišč
  • Protuberanca
  • Protuberanca
  • Korona
  • Korona

Narration

V starodavnih civilizacijah so Sonce obravnavali kot nadnaravni pojav in ga častili kot boga. V Egiptu je bil bog Sonca Amon, v Mezopotamiji Šamaš, v Grčiji pa Apolon. Grški filozof Anaksagora je v 5. stoletju pr. n. št. podal prvo znanstveno razlago. Menil je, da je Sonce velika razžarjena železna krogla, zaradi česar so ga obtožili bogokletstva in zaprli v ječo. Galileo Galilej je izdelal daljnogled, preučeval Sonce in odkril pege. Pozneje je Isaac Newton s pomočjo prizme belo sončno svetlobo razcepil v mavrico. Še pozneje, okrog leta 1800, je William Herschel s pomočjo Newtonove metode odkril infrardeče sevanje.

Joseph von Fraunhofer je med poskusi v 19. stoletju prvi opazil absorpcijske črte v Sončevem spektru, in na podlagi tega so predvideli kemično sestavo Sončeve atmosfere. Hans Bethe je leta 1939 objavil teorijo o jedrskem zlivanju, ki je pojasnila nastanek sončne energije.

Prva vesoljska plovila, s katerimi so opazovali Sonce, so bile Nasine sonde Pioneer, izstreljene med drugim leta 1959 in 1968. Okrog Sonca so krožile na približno isti razdalji kot Zemlja. Temeljito so raziskale Sončev veter in magnetno polje Sonca. Zahodnonemško-ameriška vesoljska sonda Helios-1, izstreljena leta 1974, je okrog Sonca krožila znotraj Merkurjeve krožnice. Na vesoljski postaji Skylab so s teleskopom preučevali rentgensko sevanje Sonca.

Vesoljska sonda Ulysses je ubežala orbitalnim ravninam planetov in priskrbela veliko novih podatkov o Sončevih polih. Ena najpomembnejših sond, ki preučujejo Sonce, je SOHO. Njen položaj je stalno med Zemljo in Soncem, od leta 1995 pa beleži posnetke tako vidnega kot ultravijoličnega spektra Sonca. Zvezdo zadnja leta preučuje več novih sond, kar je zelo pomembno, saj dejavnost Sonca močno vpliva na naše podnebje. Vse bolj tudi izkoriščamo energijo sončne svetlobe: s sončnimi celicami in sončnimi elektrarnami proizvajamo elektriko, s sončnimi zbiralniki pa toploto.

Sonce je povprečna zvezda, rumena pritlikavka. Staro je 4,6 milijarde let in je nekje na polovici svoje približno 12 milijard let dolge življenjske dobe. Tri četrtine Sonca sestavlja vodik, ki se pri jedrskem zlivanju v sredici pretvarja v helij, pri čemer se sprošča energija (visokoenergijski fotoni). Ko mu bo zmanjkalo vodika, se bo skrčilo, sredica pa se bo tako segrela, da se bo helij pretvoril v ogljik. Proizvodnja energije bo narasla in zvezda se bo povečala za več stokrat (ter najverjetneje požrla Zemljo). Površina Sonca bo manj vroča in Sonce bo postalo rdeča orjakinja. To stanje ne bo trajalo dolgo. Ko bo jedrsko zlivanje prenehalo, se bo notranji tlak zmanjšal in zvezda se bo zaradi lastne gravitacije sesedla. Nastala bo zelo gosta in vroča bela pritlikavka velikosti Zemlje, ki se bo ohlajala milijarde let.

Sonce ni v trdnem agregatnem stanju, ampak v obliki plazme. Območja na različnih vzporednikih se zato vrtijo z različno hitrostjo: na ekvatorju za en obrat potrebujejo 25 dni, v bližini polov pa 32 dni. Sončeva atmosfera postopoma prehaja v snov medplanetarnega prostora. Sestavlja jo več plasti: fotosfera, kromosfera in korona. Korona je vidna ob Sončevem mrku.

Sonce, osrednja zvezda Osončja, predstavlja 99,87 % njegove celotne mase. Zaradi ogromne mase ima tudi zelo močan gravitacijski privlak. Ta drži sistem skupaj in nadzoruje gibanje planetov ter manjših nebesnih teles. Izsevana energija je večinoma v obliki vidne, ultravijolične in infrardeče svetlobe, v manjših količinah pa tudi drugega sevanja, kot so žarki gama, rentgenski žarki in radijski valovi.

Sonce seva tudi osnovne delce (večinoma protone in nevtrone), kar imenujemo Sončev veter. Temperatura v jedru po izračunih znaša 14–15 milijonov K, atmosferski tlak 3 × 10¹¹ atmosfer, gostota pa 155 g/cm³.

Sredica obsega četrtino polmera Sonca in deluje kot fuzijska elektrarna, v kateri se lažji elementi zlivajo v težje, pri tem pa se sprošča energija v obliki visokoenergijskih fotonov, žarkov gama in rentgenskih žarkov. Pri zlivanju se spajajo jedra vodikovih izotopov devterija in tritija. Devterijevo jedro je sestavljeno iz enega protona in enega nevtrona, tritijevo pa iz enega protona in dveh nevtronov. V reakciji nastane jedro helija, sestavljeno iz dveh protonov in dveh nevtronov, obenem pa se sprosti energija v obliki enega nevtrona in prostih fotonov. Protoni morajo pri trku premagati električni odboj. To je mogoče samo takrat, ko se vodikovi atomi gibljejo zelo hitro oziroma ko je temperatura zelo visoka.

Sonce bo lahko s to močjo sevalo še 6–7 milijard let. Sredico obdaja sevalno območje, ki sega do približno 70 % polmera Sonca. V tem območju fotoni pogosto trčijo, se absorbirajo in nato izsevajo. Pogosto traja več tisoč let, da fotoni dosežejo površje Sonca. V zunanjem delu, ki zajema 25–30 % polmera Sonca, poteka obsežna konvekcija, zato se imenuje konvekcijsko območje. Toplota se s pretokom snovi prenaša v fotosfero in od tam seva v vesolje.

Sončeva atmosfera je pretežno sestavljena iz lažjih kemijskih elementov: 71 % je vodika, 27 % helija, 2 % pa težjih elementov. V sredici je vsebnost vodika le 35 %.

Povezani dodatki

Fuzijski reaktor

Fuzija atomskega jedra je okolju prijazen in praktično neomejen vir energije.

Naši astronomski sosedje

Predstavitev bližnjih in daljnih astronomskih sosedov od Osončja do galaksij

Osončje, orbite planetov

V Osončju kroži 8 planetov na eliptičnem tiru.

Planeti, velikosti

Okoli Sonca krožijo notranji kamniti planeti in veliki zunanji plinasti orjaki.

Razvoj Osončja

Razvoj Sonca in planetov se je začel z zgoščevanjem oblaka prahu pred okrog 4,5 milijarde let.

Vrste zvezd

Animacija prikazuje proces razvoja povprečno velikih in orjaških zvezd.

Ancient Egyptian deities

Ancient Egyptians worshipped a large number of gods and goddesses.

Fotosinteza

Proces, pri katerem rastline anorganskih snovi (ogljikovega dioksida in vode) proizvajajo glukozo.

Keplerjevi zakoni gibanja planetov

Johannes Kepler je opredelil tri pomembne zakone, ki opisujejo gibanje planetov.

Osnovni delci

Snov sestavljajo kvarki in leptoni, sile pa prenašajo bozoni.

Pot Sonca okoli glavnih vzporednikov

Navidezno gibanje Sonca je posledica vrtenja Zemlje okoli lastne osi.

Rimska cesta

Naša galaksija ima premer okoli 100.000 svetlobnih let, v njej pa je 100 milijard zvezd, in ena od teh je Sonce.

Sončev mrk

Sončev mrk nastopi, ko se Sonce, Luna in Zemlja navidezno poravnajo in Luna deloma ali popolnoma zakrije Sonce.

Zemljino magnetno polje

Severni in južni magnetni pol Zemlje ležita v bližini geografskega severnega in južnega tečaja.

Zgradba Zemlje (srednja raven)

Zemlja je sestavljena iz več plasti oziroma ovojev.

Kako delujejo sončne celice in sončni zbiralnik?

S sončnimi celicami in sončnimi zbiralniki izkoriščamo sončno energijo.

Nastanek Zemlje in Lune

Animacija prikazuje, kako sta nastali Zemlja in Luna.

Sončna elektrarna

Sončna elektrarna proizvaja električno energijo z izkoriščanjem sončne energije.

Types of waves

Waves play an extremely important role in many areas of our lives.

Zanimivosti iz geografije - astronomija

Animacija predstavlja nekatere zanimivosti s področja astronomije.

Zemlja

Zemlja je kamniti planet s trdno skorjo in ozračjem, ki vsebuje kisik.

Comets

Comets are spectacular celestial bodies orbiting the Sun.

Jupiter

Jupiter je največji planet v Osončju: ima 2,5-krat večjo maso kot vsi ostali planeti skupaj.

Kako deluje plazma televizor?

Animacija prikazuje zgradbo in delovanje plazma televizorja.

Mars

Na rdečem planetu iščejo sledi vode in življenja.

Merkur

Merkur je najmanjši in Soncu najbližji planet v Osončju.

Neptun

Neptun je zunanji, od Sonca najbolj oddaljeni planet in najmanjši od plinastih orjakov.

Saturn

Saturn je drugi največji planet v Osončju, prepoznaven po svojih značilnih obročih.

Sistem Pluton-Haron

Največja Plutonova luna je Haron.

Uran

Uran je sedmi planet od Sonca, zunanji planet in plinasti orjak.

Venera

Venera je drugi planet od Sonca in drugo najsvetlejše telo na nočnem nebu (za Zemljino Luno).

Vesoljski teleskop Hubble

Na delovanje vesoljskega teleskopa Hubble atmosferski vplivi ne učinkujejo.

Vezi v vodikovi molekuli

Med atomi vodikove molekule je kovalentna vez.

Jedrska elektrarna

Jerske elekrarne pretvarajo energijo, ki se sprošča med jedrskim zlivanjem, v elektriko.

Luna

Edini satelit našega planeta: Luna

Odboj in lom svetlobe

Na meji med snovema z različnima lomnima količnikoma se svetlobni žarek lomi oziroma odbije.

Added to your cart.