Vaša košarica je prazna.

Nakupovanje

Količina: 0

Skupaj: 0,00

0

Makedonsko cesarstvo

Makedonsko cesarstvo

Legendarni vladar in vojaški vodja Aleksander Veliki je ustvaril obsežno cesarstvo.

Zgodovina

Keywords

Makedonski Empire, Makedonski, Aleksander Veliki, Alexander III, Helenistične države naslednice, II. Philip, Gordion, imperij, Darius, helenističnega obdobja, v starem veku, Grški, vojna, Zmage, Earth, Država, Države, vojaška akcija, Zgodovina, vojak, Indija, glavno mesto, Globus Zemlje, map, slepi zemljevid, map znanje, Okvir, falango, obleganje stolp, bitka

Povezani dodatki

Scenes

Cesarstvo Aleksandra Velikega

  • Sredozemsko morje
  • Črno morje
  • Kaspijsko jezero
  • Rdeče morje
  • Perzijski zaliv
  • Arabsko morje

Vzpon Makedonije se je zgodil v 4. stoletju pr. n. št., predvsem zaradi njene izvrstne vojske. Vrhunec je dosegla med vladavino Filipa II. in njegovega sina Aleksandra III. (Velikega). Slednji je z vojaškimi osvajanji ustvaril veliko cesarstvo.

Imperij se je raztezal od spodnjega toka Donave do Inda, od Peloponeza do Indije. Na vrhuncu je obsegalo več kot 5.000.000 km².

Vojaške kampanje

  • Heroneja
  • Pela
  • Granik
  • Sarde
  • Milet
  • Halikarnas
  • Gordij
  • Is
  • Biblos
  • Sidon
  • Tir
  • Giza
  • Aleksandrija
  • Amonov orakelj
  • Memfis
  • Jeruzalem
  • Damask
  • Nikeforion
  • Gavgamele
  • Babilon
  • Suza
  • Perzepolis
  • Ekbatana
  • Rage
  • Aleksandrija Ariana (Herat)
  • Aleksandrija Arahozija (Kandahar)
  • Aleksandrija Opiana (Gazni)
  • Baktra
  • Marakanda (Samarkand)
  • Aleksandrija Eshata
  • Aleksandrija Kapisa (Bagram)
  • Aleksandrija Bukefala
  • Patala
  • Aleksandrija
  • 334 pr. n. št.
  • 333 pr. n. št.
  • 332 pr. n. št.
  • 331 pr. n. št.
  • 330 pr. n. št.
  • 329 pr. n. št.
  • 328 pr. n. št.
  • 327 pr. n. št.
  • 326 pr. n. št.
  • 325 pr. n. št.
  • 324 pr. n. št.
  • 323 pr. n. št.

Po bitki pri Heroneji je kralj Filip II. Makedonski ustanovil Korintsko ligo (oziroma Helensko ligo) proti Perzijcem. Liga je leta 337 pr. n. št. napovedala vojno Perzijskemu cesarstvu, ki je imelo takrat veliko težav. Vendar je bil Filip leto dni pozneje ubit v atentatu, zato je poveljstvo nad vojsko prevzel njegov sin Aleksander III. in nadaljeval vojno proti Perziji.

Njegova vojska, ki so jo sestavljali pretežno Makedonci in Grki, je leta 334 pr. n. št. prečkala Helespont in vdrla v Malo Azijo. Prva bitka je potekala pri reki Granik. Makedonci so premagali Perzijce in osvobodili grška jonska mesta. Aleksander je posledično dobil nadzor nad zahodno obalo Male Azije.

Čeprav je bil glavni cilj kampanje dosežen, se je Aleksander odločil nadaljevati vojno. Vojsko je razdelil na dva dela, ki sta nato osvojila notranja ozemlja Male Azije in se spet združila pri Gordiju. Legenda pravi, da je Aleksander tam razrešil uganko z gordijskim vozlom. Orakelj je napovedal, da bo tisti, ki ga bo razvezal, postal vladar Azije.

Leta 333 pr. n. št. so se Aleksandrove čete ponovno spopadle z vojsko Dareja III., perzijskega kralja. Bitka pri Isu se je končala z veličastno zmago Makedoncev, Darej pa je pobegnil z bojnega polja.

Po boju je Aleksander osvojil Fenicijo in Palestino. Na odpor je naletel samo v Tiru, ga več mesecev oblegal in na koncu zasedel. Zatem Perzijci niso več predstavljali nevarnosti na morju.

Makedonska vojska se je pomaknila globlje proti jugu. Po vdaji Egipta je Aleksander postal faraon in prevzel ime "Amonov sin". Leta 331 pr. n. št. je ustanovil Aleksandrijo, ki je pozneje postala prestolnica in kulturno središče države. Obiskal je tudi znameniti Amonov orakelj v oazi Siva.

Po odhodu iz Egipta je ponovno prečkal Fenicijo in Palestino ter nadaljeval kampanjo proti vzhodu. Njegov cilj je bil zdaj osvojiti celotno Perzijsko cesarstvo.

Z vojsko je dosegel reki Tigris in Evfrat ter se pri Gavgamelah znova udaril s perzijskimi silami. Bitka se je končala z makedonsko zmago, Darej pa je spet pobegnil. Vojska je odkorakala v Babilon, kjer se je Aleksander razglasil za "kralja Azije". Na začetku leta 330 pr. n. št. je z vojsko osvojil perzijsko prestolnico Perzepolis. Mesto so oplenili in požgali kraljevo palačo.

Čeprav je Aleksander že veljal za vladarja Perzije, je nadaljeval pregon bežečega Dareja. Odpravil se je v Baktrijo, kjer je lokalni guverner (satrap) zadrževal ujetega kralja. Ko je satrap dal Dareja ubiti, je Aleksander sovražniku naklonil kraljevski pogreb v Perzepolisu. S smrtjo perzijskega kralja je Aleksander postal naslednik perzijske dinastije Ahemenidov.

V naslednjih letih so se Aleksandrove kampanje lotile osvajanja Sogdije in Baktrije, vzhodnih provinc nekdanjega Perzijskega cesarstva. Zatem je pozornost usmeril v Indijo, saj je hotel s širitvijo na vzhod še povečati velikost svojega že tako ogromnega imperija.

Z vojsko je prečkal reko Ind in se leta 326 pr. n. št. spopadel s kraljem Porom na bregovih reke Hidasp. Bitka se je končala z makedonsko zmago, a Aleksander je utrpel veliko izgubo, poginil je namreč njegov ljubljeni konj Bukefal. V spomin na konja je ustanovil mesto in ga poimenoval Aleksandrija Bukefala.

Aleksandrove sile so se pomaknile globlje v notranjost Indije. Zaradi dolge kampanje in vremenskih razmer so bili preživeli vojaki tako izčrpani, da so se uprli nadaljevanju, ko so dosegli reko Hifazis. Aleksander se je bil prisiljen obrniti in opustiti načrte o osvojitvi Indije. Vojska se je usmerila proti jugu in leta 325 pr. n. št. dosegla Indijski ocean v ustju reke Ind.

Tam je Aleksander razdelil vojsko na dva dela. Kaka četrtina vojakov se je vkrcala na ladje, glavnina, ki jo je vodil sam Aleksander, pa se je peš odpravila nazaj proti Perziji. Ta del je zaradi surovih razmer na poti utrpel hude izgube. Vojska se je spet združila v Suzi leta 324 pr. n. št. Aleksander je tam priredil praznovanje in množično poroko (ženitve v Suzi), da bi simbolično združil perzijsko in makedonsko aristokracijo.

Januarja 323 pr. n. št. se je Aleksander vrnil v Babilon in začel načrtovati osvojitev Arabije. Načrta ni izpolnil, saj je junija umrl, star 32 let. Njegovo smrt sta najbrž povzročila izjemen telesni stres in pretirano uživanje alkohola.

Helenistične države naslednice

  • Antigonovo ozemlje
  • Selevkovo ozemlje
  • Ptolemejevo ozemlje
  • Lizimahovo ozemlje
  • Kasandrovo ozemlje

Aleksander Veliki je po svoji smrti leta 323 pr. n. št. za seboj pustil razmeroma šibko in razdeljeno cesarstvo. Posledično je hitro razpadlo na več delov, ki jim pravimo helenistične države naslednice.

Aleksander pred smrtjo ni imenoval zakonitega naslednika. Glede na kronike zgodovinarja Diodora je na vprašanje, kdo naj vodi kraljestvo, odvrnil: "Najmočnejši." Ena njegovih žena, Roksana, je samo dva meseca po njegovi smrti rodila sina, ki je postal kralj Makedonije z imenom Aleksander IV., ni pa vladal Aziji in Egiptu, nekdanjima deloma legendarnega cesarstva.

Po Aleksandrovi smrti so si cesarstvo s krvavimi spopadi razdelili njegovi nekdanji generali, pogosto imenovani diadohi (po grško "nasledniki").

Makedoniji in Grčiji je vladal Kasander, ki je dobil tudi ozemlja Antigona po smrti slednjega. Trakijo in dele Male Azije je nadziral Lizimah, še eden od samooklicanih vladarjev. Vzhodnim ozemljem nekdanjega cesarstva je vladal Selevk I. Nikator ("Zmagovalec"), ustanovitelj dinastije Selevkidov. Selevkidsko cesarstvo je obstajalo do leta 64 pr. n. št., ko ga je osvojil Rim. Egiptu je vladal Ptolemej I., katerega dinastija je nadzirala deželo faraonov do smrti Kleopatre VII. leta 30 pr. n. št.

Aleksander Veliki

Makedonski bojevnik

  • sulica (sarisa)
  • prsni oklep
  • čelada
  • ščit
  • golenski ščitniki
  • sandale
  • meč

Glavno orožje makedonskih hoplitov, vojakov težke pehote, je bila 4–6 m dolga sulica, imenovana sarisa, ki so jo držali v desnici. Imeli so daljše meče od grških hoplitov. V levici so držali lahek ščit, s katerim so varovali svoj bok in vojaka na levi. Nosili so tudi telesni oklep in čelado.

Makedonska falanga

Falanga je beseda grškega izvora, ki pomeni skupino ali skupnost. Kot vojaški izraz označuje vrste oziroma kolone težke pehote v kvadratni formaciji. Nekateri strokovnjaki menijo, da je bila falanga grški izum, drugi zgodovinski viri pa ugotavljajo, da so jo uporabljali tudi narodi pred grško klasično dobo. Gotovo je, da so Grki dognali bojevanje s falango do popolnosti.

Glavno orožje grških hoplitov, vojakov težke pehote, je bila 2–3 m dolga sulica, imenovana doru, ki so jo držali v desnici. Uporabljali so tudi kratki meč. V levici so držali ščit, s katerim so varovali svoj bok in vojaka na levi. Nosili so tudi telesni oklep in čelado.

Širina oziroma globina falange je bila odvisna od števila vojakov in terenskih razmer, običajno pa je štela osem vrst. S to vrsto vojaške formacije je grška vojska zmagala v številnih znamenitih bitkah.

Kralj Filip II. Makedonski je falango vpeljal v makedonsko vojsko. Makedonsko falango je sestavljala težka pehota. Osnovna enota je bila sintagma; 16 vrst po 16 vojakov.

Teh 265 vojakov je bilo opremljenih s sulicami, imenovanimi sarise. Bile so precej daljše od grških, merile so 4–6 m v dolžino.

Hopliti v prvih vrstah so sarise držali vodoravno, od šeste vrste nazaj pa so bile usmerjene navpično.

Makedonski oblegovalni stolp

Pomembna mesta so bila v obdobju starega veka že obkrožena z varovalnim obzidjem. Kdor je hotel napasti take utrdbe, je potreboval nove naprave, imenovane oblegovalni stroji, da je zidove prebil ali zaobšel. Katapulti so bili učinkoviti pri napadih z razdalje, a za končni uspeh so se morali vojaki približati obzidju in ga preplezati. V ta namen so uporabljali plezalne lestve, oblegovalne ovne in oblegovalne stolpe. Slednje so glede na zgodovinske vire prvi uporabljali Asirci, pozneje pa so po njih posegali tudi drugi narodi, vključno z Makedonci.

Oblegovalni stolpi so služili varnemu prevozu vojakov do mesta obleganja in učinkovitemu naskoku na obzidje. Bili so visoke strukture z več nadstropji, običajno zgrajene na ogrodju s kolesi. Vojaki so se povzpeli na stolp po notranjih lestvah, na zidove spustili premični most ter vdrli na obzidje in v grad oziroma mesto. Da bi bili vojaki zavarovani, so bili stolpi ograjeni z zaščitnimi stenami vsaj s treh strani.

Stolpi so bili zgrajeni pretežno iz lesa, zato so jih branilci obleganega kraja pogosto skušali zakuriti z ognjenimi puščicami oziroma zažigalnimi izstrelki. Napadalci so jih zato prekrivali z materialom, odpornim na ogenj, denimo z mokrimi živalskimi kožami.

Igra

Povezani dodatki

Egipčanski faraon z ženo (2. tisočletje pr. n. št.)

Faraon, ki so ga častili kot boga, je bil gospodar življenja in smrti.

Perzijski vladar (5. stoletje pr. n. št.)

Staroperzijski kralji so bili slavni zaradi velikosti perzijskega imperija in bogate...

Helenizem: Aleksandrija

Aleksander Veliki je ustanovil številna mesta, ki so služila kot administrativna središča. V...

Palača v Knososu (2. tisočletje pr. n. št.)

Največja zgradba iz bronaste dobe na otoku Kreta je bila najverjetneje središče minojske...

Neron, krvavi pesnik

Ali drži, da je Neron namenoma zažgal Rim?

Poljedelstvo ob Nilu v starem veku

Stari Egipt je "darilo Nila", saj je reka omogočila preživetje egipčanske civilizacije.

Skladišče žita v dolini Inda (Harapa)

Indijci so že v starem veku gradili velikanska, naravno prezračevana skladišča.

Teotihuacan (4. stoletje)

Mesto, katerega veličastne so celo ruševine, je bilo največje in najbolj obljudeno...

Added to your cart.