Vaša košarica je prazna.

Nakupovanje

Količina: 0

Skupaj: 0,00

0

Čutila

Čutila

Čutila so organi, ki zaznavajo dražljaje okolja oz. telesa in jih prenašajo v možgane kot živčne signale.

Biologija

Keywords

senzorična organ, čutila, Dojemanje, Vizija, sluha, vonjem, okus, light dojemanje, zaznavanje zvoka, kožni občutek, Uho, z nihalom, slušni organ, lahkih odkrivanje, nos, Olfaktorni organ, jezik, koža, ízlelőszerv, Vonj, zvok, íz, oko, svetloba, kislo, sladko, slano, bitter, toplo, bolečina, Mrzla, tlak, vibracije, echo, dotikajte, zenica, Nastanek slike, vidni živec, stožčaste celice, paličaste celice, Polž, slušni živec, signal, Olfaktorni živec, ízérző központ, center za sluh, Olfaktorni bulbus, center za vid, Možganska skorja, spodbuda, receptor, senzorični živec, talamus, hrana, nyál, Živčevje, centralnega živčnega sistema, biologija, človeški

Povezani dodatki

Scenes

Čutni organi

  • oči
  • ušesa
  • jezik
  • nos
  • koža

Človeška čutila so oči, ušesa, nos, jezik in koža. Ti organi služijo zaznavanju dražljajev iz zunanjega sveta s petimi osnovnimi čuti; to so vid, sluh, voh, okus in otip. Koža omogoča tudi zaznavo toplote, bolečine in pritiska.

Oči

  • zenica - Očesna "zaslonka"; šarenica deluje kot zaklop in nadzoruje količino svetlobe, ki vstopa v oko. Ob močnejši svetlobi šarenico njene gladke mišice skrčijo, ob šibkejši svetlobi pa jo razširijo. Zenična reakcija je nepogojni refleks, katerega središče leži v možganskem deblu. Nenormalno delovanje zenice tako nakazuje poškodbo možganskega debla.
  • središče za vid - Leži v zatilnem režnju možganske skorje.
  • vidni živec - Imenuje se tudi drugi možganski živec; signale, ki jih oddajajo čutnice v mrežnici, prenaša v možgane.
  • optična kiazma - Predel možganov, kjer se vidna živca deloma križata; signali z notranje (nosne) strani mrežnic prehajajo na drugo stran možganov, signali z zunanje (senčne) strani pa ostajajo na isti strani.
  • zunanje očesne mišice - Progaste mišice, ki premikajo očesni zrkli.
  • solzna žleza - Izloča solze, ki vlažijo in čistijo oko ter spremljajo določene čustvene odzive.
  • mehanizem vida

Količino svetlobe, ki vstopa v oko, uravnava pupilarni refleks oz. zenična reakcija. Ob močnejši svetlobi gladke mišice šarenice zenico skrčijo, ob šibkejši svetlobi pa jo razširijo. Zenična reakcija je nepogojni refleks, katerega središče leži v možganskem deblu. Nenormalno delovanje zenice tako nakazuje poškodbo možganskega debla.

Za premikanje očesnih zrkel skrbijo zunanje očesne mišice, progaste mišice, ki jih nadziramo po volji.

Največji del očesa zavzema steklovina. Prerez očesa prikazuje tri osnovne plasti.

Prva, zunanja plast je beločnica, trpežno vezivno tkivo, ki se nadaljuje v prozorno roženico. Svetloba, ki vstopi v oko, se tu lomi pod največjim kotom.

Druga, srednja plast je žilnica, plast žilic, ki oko oskrbujejo s krvjo. Na prednjem delu očesa se nadaljuje v ciliarnik in šarenico. Gladke mišice šarenice skrbijo za zenično reakcijo. Šarenica vsebuje pigment, ki daje očesu barvo. Gladke ciliarne mišice prilagajajo očesno lečo na oddaljenost predmeta, tako da spreminjajo njeno ukrivljenost. Leča je povezana s ciliarnikom prek ciliarnih zonul oz. nitk. Ciliarnik tudi proizvaja prekatno vodico, tekočino, ki zapolnjuje prednji očesni prekat. Če vodica nezadostno odteka, tlak v očesu lahko naraste in povzroči zeleno mreno oz. glavkom, v skrajnem primeru pa celo slepoto.

Tretja, notranja plast je mrežnica. Tu nastaja obrnjena pomanjšana podoba predmeta, ki jo ustvarja leča. Vsebuje čutnice, imenovane paličnice in čepnice. Predel mrežnice, odgovoren za ostrino vida, se imenuje rumena pega; v središču ima samo čepnice, na robu pa je več paličnic. Območju, kjer skozi mrežnico poteka vidni živec, pravimo slepa pega. Tu ni nobenih na svetlobo občutljivih celic. Signali, ki jih oddajajo čutnice na mrežnici, se prenašajo v možgane prek živčnih vlaken vidnega živca.

Ušesa

  • uhelj - Usmerja zvočne valove v zunanji sluhovod, pretežno ga sestavlja hrustančno tkivo.
  • zunanji sluhovod - Po njem zvočni valovi potujejo do bobniča. Koža, ki ga obdaja, izloča ušesno maslo, ki ščiti uho pred poškodbami in okužbami. Odvečno maslo lahko ovira prehajanje zvoka in povzroči začasno naglušnost.
  • srednje uho - Vsebuje bobnično votlino in ušesne koščice, prek Evstahijeve cevi je povezano z ustno votlino.
  • notranje uho - Opravlja ključno vlogo pri čutu za sluh in čutu za ravnotežje.
  • polžev živec - Osmi možganski živec, prenaša signale iz polža v notranjem ušesu v možgane; prenaša tudi podatke o ravnotežju, zato mu pravimo tudi ravnotežno-slušni živec.
  • slušna živčna pot - Nadaljevanje slušnega živca v možganih, njeni nevriti (aksoni) prenašajo signale v slušno skorjo prek talamusa.
  • slušna skorja - Zunanja plast senčnega režnja možganov, kjer poteka obdelava zvoka; njena na zvok občutljiva površina se odziva na tone različne višine.
  • Evstahijeva cev - Povezuje nosno votlino in srednje uho (bobnično votlino). Omogoča izenačevanje zračnega tlaka med srednjim ušesom in zunanjim ozračjem. Običajno se odpre med požiranjem. Ko je zaprta, tlak v srednjem ušesu upade in uho se zdi zamašeno. Ko se zunanji tlak spremeni, zaslišimo pokljaj; cev se odpre in zrak potuje v bobnično votlino (če je zunanji tlak višji) ali ven iz nje (če je zunanji tlak nižji).
  • mehanizem sluha
  • čut za ravnotežje

Zvok je valovanje zraka, ki ga zaznavajo naša ušesa. Zdrava ušesa lahko zaznajo zvočne valove frekvence od 20 do 20.000 Hz. Ta razpon se zoži s starostjo oz. z izpostavljenostjo hrupu.

Zvočni valovi v notranjem ušesu ustvarjajo signale, ki se prek polževega živca oz. slušne živčne poti prenašajo v slušno skorjo v možganih. Tam nastaja zaznava zvoka.

Uhelj zvočne valove usmerja v zunanji sluhovod. Na koncu tega kanala je bobnič, ki pod vplivom zvoka zaniha. Nihanje bobniča se prenaša v kohleo oz. polža prek slušnih koščic; to so kladivce, nakovalce in stremence.

Osnova stremenca se tesno prilega v ovalno okence polža. Znotraj polža leži osnovna ali bazilarna membrana; poteka vzdolž roba polža, zavije nazaj in se nadaljuje v Reissnerjevo membrano. Membrane delijo polža po dolgem v tri prekate: bobničev kanal, polžev kanal in preddvorni kanal.

Polž je napolnjen s tekočino, ki zaniha, ko se nanjo prek stremenca prenesejo zvočni valovi. Višji zvoki povzročajo nihanje višje frekvence, ki se vpija bolj na začetku membrane. Nižji zvoki ustvarjajo nihanje nižje frekvence, ki se vpija bolj na koncu membrane. Ko se vibracije absorbirajo, nastanejo električni signali, ki potekajo naprej v možgane. Višina tona je odvisna od tega, kje v polžu se nihanje vpije; temu pravimo tonotopija.

Električne signale proizvaja Cortijev organ. Nihanje, ki se širi znotraj polža, potisne tektorialno membrano ob dlačne celice na bazilarni membrani, jih ukrivi in s tem v celicah ustvari signal. Cortijev organ tako pretvarja nihanje v električne signale, ki se prek polževega živca prenašajo v možgane in prek slušne živčne poti naprej v slušno skorjo. V možganski skorji tako na koncu nastane zaznava zvoka.

Nos

  • vohalni betič (olfaktorni bulbus) - Vstopajoča vlakna sestavljajo vohalni živec in prenašajo signale, ki jih oddajajo čutnice; izstopajoča vlakna sestavljajo vohalni trakt in prenašajo signale v možgane.
  • sitasta ploščica (kribrozna lamina) - Tanek luknjičast del kosti sitke, skozi katerega vohalni živec vstopi v lobanjo in doseže vohalni betič.
  • nosna kost
  • nebo
  • odprtina Evstahijeve cevi - Povezuje nosno votlino in srednje uho; prek nje se izenačuje zračni tlak med srednjim ušesom in zunanjim ozračjem.
  • zaznava vonja

Številni delci v zraku lahko dražijo vohalne čutnice v nosu in sprožajo zaznavo vonjev v možganski skorji. Voh opravlja pomembno vlogo pri izbiri hrane, varne za uživanje, in pri prepoznavanju značilnega vonja drugih živih bitij, torej v družbenih odnosih. Ljudje in ostali prvaki imajo v primerjavi z drugimi sesalci razmeroma šibek čut za voh. Vseeno celo človek lahko razloči na tisoče vonjev.

Štrleči del nosu podpirata nosna kost in nanjo pritrjen hrustanec. Nosno votlino od ustne votline ločuje nebo, Evstahijeva cev pa jo povezuje s srednjim ušesom. Evstahijeva cev izenačuje tlak v srednjem ušesu s tistim v ozračju. Na vrhu nosne votline je sitasta ploščica, tanek luknjičast del etmoidne kosti ali sitke. Vohalni živec (prvi možganski živec) tu prečka nosno povrhnjico in prehaja v vohalni betič.

Jezik

  • jezik - Opravlja pomembno vlogo pri žvečenju hrane, požiranju, okušanju in govoru. Na površini so papile, ki vsebujejo okušalne čutnice oz. brbončice (te so tudi na nebu in v žrelu).
  • središče za okus - Signali, ki jih oddajajo okušalne čutnice, prehajajo skozi talamus in se prenašajo v ta predel možganov.
  • zaznava okusa
  • čutilni živec - Živčne impulze prenaša od jezika v možgane.
  • jezične papile - Različno oblikovana izbočenja sluznice na jeziku. Večina jih vsebuje okušalne brbončice z receptorji za okus.

Čut za okus opravlja pomembno vlogo pri izbiri hrane, varne za uživanje, ter pri zaznavanju in izogibanju nevarnih ali strupenih snovi. Okušalne čutnice na jeziku so občutljive na različne kemične snovi, od katerih vsaka ustvari drugačen občutek okusa. Signali, ki jih oddajajo okušalne čutnice, se prenašajo v možgane prek sedmega, devetega in desetega možganskega živca, prehajajo skozi talamus in dosežejo središče za okus. V možganski skorji tako na koncu nastane zaznava okusa.

Koža

  • vrhnjica - Sestavljata jo dve osnovni plasti: zunanja roževinasta plast in notranja zarodna plast. Spodnjo plast, živo povrhnjico, sestavljajo zarodne celice, ki se nenehno delijo, ustvarjajo nove celice, stare celice pa potiskajo navzgor. Stare celice pri tem odmirajo (programirana celična smrt ali apoptoza), v njih se nabira keratin. Odmrle, keratina polne celice vrhnjice ustvarjajo zgornjo, roževinasto plast, ki vrši varovalno vlogo, njena debelina je po telesu različna. Ta plast kože ne vsebuje krvnih žilic, hranilne snovi prejema posredno iz usnjice prek difuzije; nima živčnih končičev razen tistih, ki zaznavajo bolečino.
  • usnjica - Sestavlja jo pretežno prožno vezivno tkivo, vsebuje čutnice in krvne žilice. Žilice s hranilnimi snovmi oskrbujejo tudi vrhnjico, posredno prek difuzije. Zaradi gub med osnovnima plastema kože je površina med njima večja, stik trdnejši, izmenjava hranil pa boljša.
  • podkožje - Sestavlja ga pretežno maščobno (adipozno) tkivo, ki služi varovanju telesa pred mehanskimi učinki, toplotni izolaciji ter shranjevanju hranilnih snovi in v maščobi topnih vitaminov (A, D, E, K).
  • čutnice - Različni tipi zaznavajo različne dražljaje (toploto, mraz, bolečino, pritisk, vibracije).
  • živec - Koža je polna živčnih končičev, ki so pomembni za zaznavo dotika, temperature in bolečine.
  • zaznava dotika

Koža pokriva zunanjo površino človeškega telesa in je naš največji organ, saj obsega 15–20 % povprečne telesne mase.

Koža je sestavljena iz več plasti; nekatere vsebujejo čutnice, ki zaznavajo toploto, mraz in mehanske dražljaje. Čutnice so po telesu razporejene neenakomerno. Veliko jih je na konicah prstov, zato s prsti lahko zaznavamo podrobnejše površinske vzorce. Podplati imajo po drugi strani precejšnje število čutnic, občutljivih na pritisk.

Signali, ki jih oddajajo čutnice v koži, se prenašajo v možgansko deblo oz. v hrbtenjačo prek čutilnih živcev. Podatki se obdelujejo v čutilni skorji velikih možganov.

Animacija

Narration

Človeška čutila so oči, ušesa, nos, jezik in koža. Ti organi služijo zaznavanju dražljajev iz zunanjega sveta s pomočjo petih osnovnih čutov; to so vid, sluh, voh, okus in otip. Koža omogoča tudi zaznavo toplote, bolečine in pritiska.

Človeški očesni zrkli ležita v kostnih votlinicah. Ščitijo ju očesni veki, solzne žleze in očesna veznica. Svetloba vstopa v oko prek prozornega medija in doseže mrežnico, najbolj notranjo plast očesa. Svetloba ob vstopu v oko povzroči, da čutnice na mrežnici oddajo električne signale. Ti se potem prek vidnega živca prenesejo v središče za vid v možganih.

Zunanje, srednje in notranje uho igrajo pomembno vlogo pri zaznavi zvoka. Uhelj pomaga določati smer zvoka in ga usmerja v zunanji sluhovod. Po sluhovodu zvok doseže srednje uho in povzroči, da slušne koščice zanihajo. Nihanje zvoka se na koncu prenese na notranje uho in povzroči, da čutnice na bazilarni membrani v polžu (kohlei) oddajo električne signale. Ti se potem prek polževega živca prenesejo v slušno skorjo v možganih. Notranje uho je odgovorno tudi za čut ravnotežja. Čutnice v polkrožnih kanalčkih notranjega ušesa skrbijo za zaznavo položaja in gibanja glave.

Pri zaznavi vonja delci v zraku vstopajo v nosno votlino in dražijo čutnice v nosni povrhnjici. Različne čutnice so občutljive na različne vonje. Signali, ki jih oddajajo čutnice, dosežejo vohalni betič in se prek vohalnega trakta prenesejo v možgansko skorjo.

Okušalne čutnice na površini jezika in v sluznici ustne votline zaznavajo okuse hrane in jih pretvarjajo v signale. Na površini jezika so papile, ki jih obdajajo jarki, polni sline.
Okusi se v slini raztopijo in prenesejo na okušalne čutnice. Signali, ki jih oddajajo čutnice, se prek sedmega, devetega in desetega možganskega živca prenesejo v središče za okus v možganih.

Koža pokriva zunanjo površino človeškega telesa in je naš največji organ, saj obsega 15–20 % povprečne telesne mase.
Koža je sestavljena iz več plasti; nekatere vsebujejo čutnice, ki zaznavajo toploto, mraz in mehanske dražljaje. Čutnice so po telesu razporejene neenakomerno. Veliko jih je na konicah prstov, zato s prsti lahko zaznavamo podrobnejše površinske vzorce. Podplati imajo po drugi strani precejšnje število čutnic, občutljivih na pritisk.
Signali, ki jih oddajajo čutnice v koži, se prenašajo v možgansko deblo oz. v hrbtenjačo prek čutilnih živcev. Podatki se obdelujejo v čutilni skorji velikih možganov.

Povezani dodatki

Nos, vohalni organ

Ko vohalne čutnice zaznajo vonj, proizvajajo električne signale.

Občutek za ravnotežje

Položaj in gibanje glave zaznavamo z notranjim ušesom.

Oko

Eden najpomembnejših človeških organov. Nastanek električnih impulzov v čutilnih celicah očesa povzroči svetloba.

Uho, zaznavanje zvoka

Naš slušni organ valovanje zraka pretvori v živčne impulze, ki jih obdelajo možgani.

Zaznavanje okusa

Okušalni receptorji pretvarjajo kemične dražljaje v električne.

Zgradba kože in čutila v njej

Naše telo pokriva koža, ki je sestavljena iz treh glavnih plasti: vrhnjice, usnjice in podkožja.

Človeški možgani

Sestavljajo jih možgansko deblo, medmožgani, veliki možgani in mali možgani.

Človeško telo (ženska)

Animacija predstavlja glavne organske sisteme pri človeku.

Človeško telo (moški)

Animacija prikazuje glavne organske sisteme pri človeku.

Maternični razvoj zarodka in ploda

Animacija prikazuje razvoj človeškega zarodka in ploda.

The Human Body - for Kids

This scene summarizes the main organs of the human body.

Added to your cart.